Jadralni klub "MIPC" Jadranje pod morsko gladino
 
Stalni sponzorji
© Copyright JK MIPC, 2003-2014
Iskanje

© Copyright JK MIPC 2004

Jadralski izlet po Nizozemskih notranjih vodah

Člani JK MIPC že tradicionalno organiziramo prvomajsko jadranje. Običajni cilji so bili v Italiji, tokrat pa se je 15 članov kluba s še 9 gosti po priporočilu in v organizaciji našega člana Branka Horvata odločilo za jadralski izlet na Nizozemsko. Po priporočilu Nizozemskih jadralskih prijateljev smo izbrali podjetje, kjer smo najeli barko, samo barko in njenega skiperja pa smo dobro izbrali z veliko sreče.

Nizozemska je zares vodna dežela. Po površini je za približno dve tretjini večja od Slovenije, ima pa skoraj 8 krat več prebivalcev. Dolžina obalne linije je 523 km. Za Nizozemsko je najbolj karakteristično dejstvo, da je četrtina ozemlja pod morsko gladino. Zato je sistem jezer, kanalov, jezov, nasipov, zapornic in mostov najbrž edinstven na svetu.

Alida

Alida Barka Alida je bila nekoč tovorna barka, ki je prevažala kamenje po Frizijskih kanalih in po Renu. Barka je stara 97 let in je urejena precej avtentično, tako da je vsa oplata in paluba še originalna. Lastnik barke in njen skiper je Remco Visser, 35 letni navdušenec za stare barke in tudi navdušen jadralec. Posadko sta sestavljala še njegov pomočnik Frans in pes Elvis. Za slednjega se je zdelo, da popolnoma obvladuje barko in vse kraje, kjer smo pristali.

Alida je 32 m dolga in 5 m široka železna barka z ravnim dnom brez gredlja, edina ohranjena te vrste (keenak). Ima le slabih 80 cm greza, kar ji omogoča plovbo bo skoraj vseh kanalih in plovbo v relativno nizki morski vodi do frizijskih otokov. Lastnik je večino preureditev usmeril le v jadralske lastnosti Alide. Običajni turistični šminki posveča manj pozornosti, zato smo bili ob prihodu nanjo sprva rahlo razočarani. O jadralskih sposobnostih barke pričajo tudi osvojena visoka mesta na regatah v zadnjih treh letih. Tovorni prostor je preurejen v 12 majhnih dvoposteljnih kabin in prostoren salon s kuhinjo, ki nam je – znanim MIPC žurerjem – še kako prav prišel. Paluba je pokrita večinoma z debelimi tikovimi ploščami, ki na prvi pogled delujejo neprivlačno, so pa zelo uporabne tako pri vseh opravilih z jadri, kot tudi za poležavanje.

Snast ni originalna, ampak izvira iz 30-ih let. Dvojamborni ketch nosi dobrih 300 m2 jader: glavno in zadnje jadro (mizzen) sta vpeta kot »gaff« jadri (z zgornjim deblom), pred prednjim jamborom sta dve prednji jadri. Večje ima spodnje deblo, prednje pa je vpeto na premični poševnik. Za jadranje z vetrom iz zadnjih kvadrantov lahko med jamborja doda še eno leteče vpeto jadro in dodatek pod deblo glavnega jadra.

Leeboard (uho) Posebnost bark za plitve vode je nadomestek za klasično kobilico v obliki dveh stranskih plošč, t.i. »leeboard«, ki smo jih pogovorno imenovali kar ušesa. Pri jadranju v veter v vodo spustimo zavetrno (spodnjo) ploščo, ki zagotavlja hidrodinamični vzgon za zmanjševanje stranskega zanosa barke, kar je pri nam bolj znanih barkah naloga kobilice. Balastno vlogo kobilice (torej navor, ki preprečuje nagibanje barke) mora zagotavljati sam trup s svojo težo in obliko.

Zanimivo je tudi, da barka nima globinomera, četudi stalno pluje na robu preplitvih voda. V nekaterih redkih primerih je skiper za to uporabljal palico (ki smo jo za odrivanje uporabljali tudi edinkrat, ko smo nasedli), med plovbo pa je dobra indikacija globine napetost jeklene dvižnice zavetrnega »ušesa« (leeboard). V plitvi vodi se tal najprej dotakne uho in s tem napetost v dvižnici popusti. Pri resnih hitrostih dvižnica zaradi oblivanja vode »poje«; ko se ton spremeni ali izgine, je to znak, da uho drsa po tleh. Seveda je taka indikacija globine uporabna le na mehkem dnu, ampak v Severnem morju le težko najdete kak kamen.

Potovanje

Zapornica v Lemmerju Naše potovanje se je v soboto začelo v Lemmerju, majhnem Frizijskem mestecu sredi polderjev na vzhodni strani IJsselskega jezera, ki je znano po edini še delujoči parni črpalki in svojevrstni stavbi luške kapetanije z zapornico, ki vodi v vzhodne kanale. V rahlo oblačnem jutru smo odrinili proti zapornici, ki vodi v severni frizijski sistem kanalov. Že za dobro miljo dolgo pot do zapornice smo dvignili jadra. Navajeni režima iz tistih nekaj dvižnih mostov, ki jih poznamo v Jadranu, smo bili v začetku začudeni nad tem, da skozi zapornice in skozi dvižne mostove na Nizozemskem spuščajo barke takoj in zastonj. To kaže na splošen odnos do plovbe na Nizozemskem: barke imajo prednost. Povsem običajno je, da zaustavijo promet na štiripasovni avtocesti, da skozi dvižni most spustijo petmetrsko jadrnico.

Z vstopom v kanale se je začela naša dobrih 40 milj dolga pot po kanalih. Kanali nikakor niso široki, če nismo ravno v jezeru. Ponekod je bilo na vsaki strani barke le še kak meter vode in ob vodi rastoče grmovje je segalo krepko na palubo. Kljub temu v kanalih srečamo prav zavidljivo velike barke. Na navigacijskih kartah so globine vode v kanalih (in tudi v obalnem morju) označene v decimetrih in to najbrž pove dovolj o tem, kaj lahko pričakujemo.

Pogled na obalo Praktično vso pot po kanalih smo prejadrali z blagim bočnim vetrom. Dviganje jader ni komplicirano, zahteva pa kljub resnim vitlom precej močno posadko. Pri obratih je nekaj dela, ker je treba zamenjati leteče pripone (patarace) in v primeru, da je postavljena zadnja pripona (samo v močnejšem vetru) tudi spustiti zgornje deblo zadnjega jadra. Večino dvižnih mostov smo prejadrali z nekoliko popuščenimi jadri, le za prehode zapornic smo jadra spustili, ker se je treba med spuščanjem vode vedno privezati.

Prvi dan jadranja smo se ustavili v majhnem mestecu Sneek, ki je v srcu območja frizijskih jezer. Mestece je znano po pristanišču iz 17. stoletja in po pastirskem muzeju. V Sneeku smo popoldne pobrali še zadnja dva člana posadke, obnovili zaloge, nato pa smo se odpeljali le nekaj milj ven iz mesta, kjer smo se privezali na obali kanala na urejenem prostoru za piknike. Dostop nanj je možen le z barkami. Morda je Remco izbral tak povsem neobljuden prostor za drugo noč potem, ko smo v prvi noči pokazali nekaj svojih žurerskih sposobnosti.

- - -

Orca v kanalih Ponedeljkovo jadranje je bilo morda najbolj nenavadno. Pri jutranjem odvezovanju barke iz pikniškega prostora smo najprej nasedli. Nekaj močnih fantov z dolgimi palicami je problem hitro rešilo. Potem pa smo se odpeljali po drobnih kanalih in pot je vodila skoraj v veter. Brez motorja. Skoraj vsi na barki smo krmarji svojih jadrnic, ki so dolge za kako tretjino Alide, vendar se ni našel niti eden, ki bi si upal s svojo barko na jadra prevoziti nakaj kanalov in jezerce, po katerem je Remco suvereno peljal tridesetmetrsko pošast v veter. Sem in tja smo ograjo barke okrasili s kako vejo ob vodi rastočega drevesa, ampak ustavili se nismo niti enkrat.

Potem ko smo se od Sleeka oddaljili za nekaj milj, smo se vključili v sistem večjih kanalov in jadranje je postalo lagodnejše. Na Nizozemskem je že iz avtomobila zanimivo opazovati, kako ti pot prečka jadrnica z vsemi jadri, ki se navidez pelje sredi travnika. Iz kanalov je pogled na barke, ki »jadrajo po travi«, še bolj impresiven. Prav tako so na barki nenavadne vonjave po sveže pokošeni travi ali sveže pognojenih njivah. Ob kanalih se pasejo ovce, krave in konji – Frizija je znana po svojih pasmah.

Železniški dvižni most Dvižne mostove smo nehali šteti, bilo jih je preveč. Zanimiv je bil le še železniški most, prav blizu njega pa je bila avtocesta speljana pod kanalom.

Jadrali smo skozi glavno mesto Frizije Leeuwarden. Mesto je polno atrijev in trgovinic v labirintu starodavnih ulic in monumentalnih zgradb. Lokalne zanimivosti so predvsem frizijski naravoslovni muzej in park vider (to je najbolj značilna frizijska zver), pa tudi (še en) poševni stolp.

Privez za 2,5m plimo V Leeuwardnu se nismo ustavljali, ker smo želeli prenočiti na morju v Harlingenu. Tam smo se privezali na operativni obali in prvič izkusili, kaj pomeni 2,5 m plime. Harlingen je velika trajektna luka in je izhodišče za povezavo z vzhodnofrizijskimi otoki. V Harlingenu smo občutili tudi utrip malih mest v zgodnjih večernih urah: trgovine se zaprejo ob 18, ulice in lokali so prazni, vsi »spijo«.

- - -

Po obilnem obnavljanju ladijskih zalog smo odjadrali na zahod prek Wadenskega morja (Waddenzee) proti najbolj zahodnemu frizijskemu otoku Texel. Spet smo občudovali navigacijske karte z globinami v decimetrih. Poleg običajne rumene in modre barve na kartah tam uporabljajo tudi zeleno, ki pomeni morsko dno, ki je pri pri povprečnih najnižjih vodah nad morsko gladino, globine pa so vrisane negativno. Glede na približno 25 dm razliko med plimo in oseko in glede na samo 8 dm grez naše Alide, je bila večina teh območij za nas tedaj plovna, čeprav bi lahko približno polovico preplute poti le pet ur prej prehodili peš.

Metuljček v Wadenskem morju Barva vode v kanalih in v morju je dokaj neprivlačna sivo rjava, pod vodo vidimo le nekaj cm. Ko vodo premeša barka, se opazi tudi izrazito rumenkaste odtenke raztopljenga peska. Vse to je posledica peščenega in ilovnatega dna. Temperatura vode je v tem času primerljiva s temperturami v Jadranu (okrog 12°C), vendar tudi poleti ne preseže 20°C. Čeprav voda ni videti najbolj estetska za kopanje, je zelo čista, in v poletnih mesecih se v morju in v kanalih kopajo. Nizozemci so na kvaliteto vode precej ponosni in trdijo, da se odpadne vode prav nikjer ne zlivajo v kanale neprečiščene. Na prvi pogled je videti, da je Wadensko morje biološko zelo bogato. Za razliko od dveh vrst ptic, ki jih na morju srečujemo na Jadranu, smo lahko kot neizkušeni opazovalci opazili kar nekaj deset vrst ptic. Tu živi okrog 3000 tjuljnjev, vendar v naravi nismo uspeli srečati nobenega. Polmorsko območje Waddenzee je ekološko izjemno pomembno območje za vse vrste življenja v Severnem morju in je zato zaščiteno območje. Nizozemsko visoko ekološko ozaveščenost so najbrž stimulirale velike spremembe v biotopu IJsselskega morja, ki so se odvile po letu 1932 potem, ko so ga zaprli z jezom. Notranje morje je počasi izgubljalo slanost, biološke vrste so se povsem spremenile, ribištvo je takorekoč usahnilo.

Oudeschild Po celodnevnem zanimivem jadranju smo pristali v mestecu Oudeschild na najbolj zahodnem Waddenskem otoku Texel. Texel je največji med Nizozemskimi Waddenskimi otoki in je s 13.000 prebivalci tudi najbolj naseljen. Na otoku je 7 slikovitih mestec, Oudeschild je eno od manjših s precej veliko ribiško in predvem turistično luko, ki se v zadnjih letih zelo razvija. Za primerjavo z razmerami pri nas in na Hrvaškem: luška pristojbina za 32m barko je bila le 14 evrov. V Oudeschildu smo potem, ko smo bili že varno privezani, si ogledali mestece in se spoprijateljili z osebjem lokalnega bara, doživeli tudi precej silovito nevihto s hitrostmi vetra nad 50 vozlov. To je bil tudi skoraj edini dež, ki smo ga doživeli v celem tednu.

- - -

Naslednje jutro smo odpluli zgodaj. Jadrali smo po močnejšem vetru skoraj do najbolj severne točke Holandije, mesta Den Helder, ki je ena od pomembnih baz severnomorske naftne industrije. Ob holandski obali smo se spet obrnili proti vzhodu in jadrali do zahodnega roba Afsluitdijka, velikega jezu – nasipa, ki zapira IJsselmeer. Ker smo morali obnoviti zaloge (predvsem tekoče) hrane, smo pristali v Den Oever, tik pred veličastno zapornico skozi katero poteka večina pomorskega prometa v IJsselmeer.

Jadranje IJsselmeer je področje med obema velikima jezovoma - nasipoma, Markermeer je južno od srednjega nasipa, Randmeren pa so ostala povezana jezera na južnem robu. To je izjemno komplicirano vodnogospodarsko območje, ki se napaja pretežno iz reke IJssel, ki dobiva vodo iz Rena. Z 2000 km2 je to eden od največjih rezervoarjev sladke vode v Evropi. To vodo uporabljajo tako za namakanje kot tudi kot vir pitne vode. Nasip Afsluitdijk, ki od leta 1932 zapira IJsselmeer, je omogočil osušitev več kot 165 tisoč hektarov ozemlja. Da bi preprečevali poplave (zadnja katastrofalna poplava je bila leta 1916), nivoje vode skrbno regulirajo, viške vode pa v času oseke in primernega vremena spuščajo skozi zapornice v Waddenzee ali Severno morje (skozi Severni kanal, ki gre mimo Amsterdama). Dokončanje projekta prevideva še osušitev večine površine Markermeer.

Jadranje po celi višini IJsselmeer je bilo zaradi primernega vetra čudovito. Na barki smo razpeli prav vsa jadra, tudi leteče dodatke. Vso pot smo prejadrali s približno desetimi vozli, kar je za tako barko prav zavidanja vredna hitrost.

Krabbersgatsluis Prvotni načrt je bil, da bi jadrali do Hoorna, slikovitega mesteca na južni strani srednjega nasipa Markermerdijk, ki je dalo ime najjužnejši točki južne Amerike. Izkazalo se je, da bi bila to le predolga pot, zato smo se ustavili v Enkhuiznu tik ob najbolj prometni zapornici Krabbersgatsluis, skozi katero gre letno več kot 70.000 plovil. Da bi zmanjšali gnečo na morju in na cesti, bodo v kratkem odprli »navidukt«, torej plovno pot čez cesto, ki so jo poglobili za 17 m pod vodno gladino.

- - -

Vsa jadra (spredaj sta še dve skriti V petek nam je ostala še pot do Amsterdama. Bilo je prav 30. aprila, na kraljičin rojstni dan, ko je v Amsterdamu velikanska zabava. Celo mesto (skupaj s nepopisno množico turistov) se odene v oranžne barve in veseljači ves dan. Mi smo prijadrali do Amsterdama sredi popoldneva. Barko smo privezali v Noordhollandsch Kanal, tako da smo bili le nekaj sto metrov od centralne železniške postaje, do katere vozi brezplačen trajekt, ki vozi brez prestanka vsakih nekaj minut. Boljše mesto za privez bi v Amsterdamu težko našli, lokacija barke bi bila tudi zavidanja vredno parkirišče, če bi v Amsterdam prišli z avtom.

Kraljičin rojstni dan v Amsterdamu Ker so bili nekateri iz skupine v Amsterdamu prvič, smo poskušali skupino na pohodu skozi Amsterdam obdržati skupaj. To morda ni bila najboljša ideja, saj se je izkazalo, da so bili interesi in načrti različni. Ob polnoči, ko smo v Evropi pričakali na vstop Slovenije v Evropo, smo nazdravili dogodku in razvili našo evropsko zastavo. V kasnejših večernih urah, ko se je burno dogajanje iz ulic preselilo v lokale, smo se porazgubili, kar v mestu Coffie Shopov zares ni težko. Za tiste, ki so bili v Amsterdamu prvič, je mesto pokazalo precej nenavaden obraz, pa tudi ostali smo ga tokrat videli precej drugače, kot običajno.

- - -

V sobotnem jutru smo odjadrali nazaj proti izhodišču naše poti, Lemmerju. Pot je vodila spet skozi Krabbersgatsluis, ki je edina zapornica v Markermerdijku. Na kratko smo pristali v Enkhuiznu in potem jadrali ves dan do Lemmerja.

Gasilska Vso pot smo sicer srečevali veliko bark na morju, zadnji dan, ki je bil sobota pa je bil res nekaj posebnega. Tako gost promet vsakovrstnih bark, kot smo ga videli na skoraj celotni poti, je redek prizor na Jadranu. Čeprav smo imeli z vremenom srečo, so bile temperature le malce nad 10°C, nebo je bilo večinoma oblačno, pa tudi vidljivost ni bila zelo velika. Na Jadranu bi ob takih pogojih na morju srečal le največje navdušence, Nizozemci pa so šli na vodo zares množično. To kaže, da so zares pomorski narod. Pa morda tudi to, da pač vreme tudi poleti ni dosti boljše, in da zato izkoristijo vsako priložnost za plovbo.

- - -

Na barki smo prespali še zadnjo noč in se naslednji dan odpravili še z avtobusom po Holandskih mestih do letališča Schiphol. Potovanje smo sklenili z dogovorom s skiperjem, da se oktobra z njim in njegovo barko udeležimo regate po Waddenzee.

- - -

Zastava Satelitska slika z vrisano potjo:

Vir satelitske slike NASA Landsat7 Open Source Archives

- - -

Album fotografij