Jadralni klub "MIPC" KULINARIČNI RAZVRAT
 
Stalni sponzorji
© Copyright JK MIPC, 2003-2014
Iskanje

© MIPC 2004

MIPC bojsi: KULINARIČNI RAZVRAT

- poročilo, kot bi ga povedal Škapinov Peter -

img01

Zgodilo se je 18. novembra 2004. Po hitrih odločitvah se je zbrala druščina MIPC Bojsov in se odpravila na štiridnevno jadranje v Chioggio. Ob štirih popoldan smo se na pomolu zbrali Breza, Igor, Brane, Matjaž in moja malenkost. Z Matjažem in Branetom smo šli v šoping, že to je bila prava avantura. Kaj bomo jedli? Brane »Saj bomo šli v kakšno restavracijo.« Matjaž: »Nekaj pa že moramo pojest.« In smo polnili voziček. Zelenjava: paradižnik, paprika, čebula, česen, peteršilj. Omakice: take in drugačne, pa špageti, pa fusili zavijemo mimo kruha dve štruci in še eno za povrh. Pa kavo, piškotke, napolitanke… Obvezen postanek pri hladilnih omarah šunka, sir, kumare, pekoča paprika, mleko za kavico, še ene par konzerv za najhujše - iiiiiin voziček je poln! Pivo gre na spodnjo polico, ooo, še flaša Pelinkovca za pomoč. Kasa tolče in 32.000 sit, ŠIIT in nič nismo kupili. S špežo v Matjažev avto in na pomol. Vse vkrcamo in mi smo že lačni. Silvanin golaž in špageti za začetek. Dobro za umret. Kako bi bilo, če bi mi štartali.

Gremo na palubo, prevežemo pasarelo, nekdo mi da krmilo, da ga nataknem in zašraufam. Breza me vpraša, če sem dal varovalko, jaz sem rekel »Ja«. Vžge motor in štart. Vsi v en glas. »Breza!!! Pazi, kako voziš!«, ko nekako barka zavija preveč v desno. »Tukaj je s krmilom nekaj narobe. Glej!« vrti krmilo in to se triktat zavrti v prazno. »Ste dali kajlo?« vpraša Breza. »Kaj to je tista varovalka, po kateri si vprašal. OOOO ŠIT!!!« »Ustavi barko, daj rikverc«! Breza skoči po kajlo v kabino, hitro odvijem mojo varovalko, ki ni bila varovalka, ampak vijak. Nekako nam ne gre krmilo na svoje mesto. Nevarno se že približujemo murigom. Nekdo privleče baterijo in posveti. Klik! In krmilo je na svojem mestu s kajlo in varovalko. V zadnjem trenutku. Gas in gremo iz marine. Še nekaj časa me prepričujejo, kaj je kajla in kaj varovalka. V glavnem: »Slab začetek dober konec.« In smo šli.

Ura šest in štirideset minut, smer Chioggia, 65NM. Vetra skoraj nič, Yanmar poje svojo pesem. Sledijo štamperli Pelinkovca in čez čas OOOOOpaaa, zdravica. Jaz na Savignionu, Matjaž, Braza in Igor na Barberi – Merlotu iz Vipavske kleti v praktični 5 litrski embalaži za na barko, Brane pa na Južnoafriškem, ker mu kislina nagaja. Breza skiper, razloži izmene tako da je moja od enih ponoči naprej. Spoznal sem, da bo težka izmena, če ne gram spat. Spravim se v desno zadnjo kabino, ki je bila samo zame pravo razkošje.

Zbudim se petnajst do enih in si previjem prst, kajti na palcu desne noge imam neprijetno zanohtnico. Ko pridem na palubo, Matjaž pravkar spravlja jadra, ker je veter pojenjal. Med tem sem videl, da Brezica spi v salonu, drugi pa po kabinah. Kmalu v kokpit pride Breza s tremi kozarci Pelinkovca, ki se ga v hladni noči prav nič ne branimo. Ob treh se Matjaž spravi spat in ostaneva sama z Brezo. Bolj ko se približujemo Italijanski obali, vse več ribiških ladij srečujemo. Breza pravi, da že vidi Chioggio. Malček se mi je zdelo prezgodaj, in res čez čas vidiva, da je to cela flota ribiških ladij, ki vlečejo mreže kar v strelcih tako da ribe nimajo nobene možnosti, da uidejo. Nekaj časa sva te ribiče štela, potem pa se nama ni več dalo, ampak povem vam: toliko ribiških ladij nima cela Hrvaška. Breza se na vse načine trudi, kako bi čim bolj znižal gas Yanniju, da ne bomo prezgodaj prišli v Chioggio. Ponoči se nama je zdelo neprimerno vpluti v mesto, ker ne poznava poti. Zato sva se odločila, da bova sidrala pred vhodom v mesto, za valobranom. Vetra ni bilo in jutro se je že prav lepo svitalo. Z večjim ovinkom zavijeva še mimo ribiča, da se ne zapleteva v mrežo. Ribiči so namreč pravkar vlekli mrežo iz vode. Spustiva sidro, Breza zategne z Yannijem in ga ugasne.

Ura je šest in trideset minut. Iz kabin pritečeta Igor in Brane pogledat kaj je, ker jih je veriga prebudila. Brane se je hudomušno jezil na naju, ker ga nisva zbudila da bi s Igorjem opravila svojo smeno. Da sva ga zaradi tega vrgla iz tira. Z Brezico se zasmejeva in odpravivia vsak v svojo kabino na počitek. Čez dobro urico sem že bil pokonci, saj se je druščina že nekaj časa smejala na ves glas. Ko sem prišel v salon me je že čakal lonček kave, ki mi je prav dobro del. Nato zajtrk in vplutje v mesto. Kam se bomo mi dali? Ne na levo, ne na desno. Evo nas, gremo na glavni pomol. Glih se hočemo privezat, pride Italijan in maha, da se tam ne moremo privezat. Ni problema, gremo pa drugam. Breza gas, innnnn wiiik. »Smo nasedli?« Gremo hitro rikverc ven, tako kot smo prišli noter. Kam zdaj? Gremo pogledat do ribiških ladij, ki jih do takrat še ni bilo prav veliko v pristanišču. Vprašamo na prvo ribiško ladjo, ki jo srečamo v kanalu, kam se lahko privežemo. Saj bomo samo eno urico. Ni problema pravi možak. Tista tam je moja in nanjo se lahko privežete. Lahko pa greste še naprej, po kanalu je še prostor ob pomolu. Ej fantje, to je pa prijaznost. Na hrvaškem bi te najprej ozmerjali »Kaj sploh pri njih delaš?« nato še kot Slovenca bi te poslali nekam v … Za plavajočim pontonom, ki popravlja pomol, smo se lepo privezali.

Nato pa na obalo, na eno passeggiato. Lepo starodavno mesto v slogu Benetk, le v pomanjšanem merilu. Najprej moramo dobiti tržnico. Dove si…. enkrat desno, enkrat levo… casa rossa. In res. Je težko opisati občutke, ko smo prišli v ribarnico. Se ne da napisat! Ribe take in drugačne, velike in male in školjke in sline do tal. Ko sem malo prišel k sebi in ugotovil, da ne sanjam in je to vse res. Se odpravimo od štanta do štanta, da si napasemo oči. Škampi, rakovice, jastogi, kapesante, kapelunge, kape še in še, pa ribe vse, tudi sladkovodne frišne, kalamari vsi do pol metra so bili majhni, sipe ogromne. Kaj bomo kupili? Aja cene: tuna 6EU, kapesante 4E Hobotnica 8EU, ma uglavnem polovične. V vrečke smo dali: Kapesante, Kapelunge, rakce, školjke take in drugačne, Kalamare ne preveč velike, da jih bomo lahko dali v pečico. Za danes bo zadosti, pridemo še jutri. Krompirja ni, peteršilja ni, solate ni. Čez mostiček na drugo stran kanala pod oboki stavb je zelenjavna tržnica. Tu se vse dobi.

Gremo nekaj spit. Ni problema. Potem pa kuhat kosilo. Najprej nam je Brane pripravil Kapelunge. Jaz nisem prav velik ljubitelj školjk. Potem nam je Matjaž pripravil rižot z rakci in školjkami, tako vneto nam je razkazoval dežo z klobasami in zasko, da se je na štedilniku kmalu prismodilo, skočil se mu na pomoč zamenjal lonca in mu pomagal pripraviti do konca. Ne boste verjeli ampak mi smo vse pojedli in redno zalivali z odlično kapljico. Po krajšem premoru v želodčku sem začel pripravljati kalamare na krompirju. Zame ena boljših morskih jedi. Ko postane krompir boljši kot kalamarov. Od zunaj nas nekdo kliče po laško gremo pogledat kaj hoče. Mi smo mu zasedli njegov prostor. A ja mi smo rekli da bomo tle samo eno uro smo jih pa že šest. Ni problema, pravi da se lahko na njega navežemo, samo bo pa prišla še ena njihova barka, ki se bo na njih vezala. Vendar ni problem. Povabimo jih na en glažek in zasko s klobasami. Pravijo, da bodo prišli takoj, ko druga njihova barka parkira. In res so prišli s polno banjico frišnih molov. Mi se jih seveda nismo branili. Vendar smo mislili, da so Italijani kakšni pivci, ma niso. Vsak en glaž in domov. Mi pa na kalamare s krompirjem. Ko smo dobro vse zalili in posodo pomili, smo se odpravili v mesto na potep.

Malo gor, malo dol, vse skupaj ni veliko. Gremo u betulo na eno grapo. O pa smo tam. Ko vstopimo, je bila u betuli gužva, ma nas je oštir takoj pogruntal: še dobro nismo naročili, je že natočil pet kozarcev po en deci šnopca. Po obilni hrani se ga nismo prav nič branili. Je bil pa zahrbten, te je primu čez nekaj časa. Poplahnemo še z eno pivo, da ne bomo dišali preveč po akoholu. Kam pa sedaj ? Restavracija Venezia. Ni slabo. En liter ruečega. Mi žejni, kelnarci se pa prav nič ne mudi. Spijemo in na brko. Branetu je šnopc noge omehčal. In rolete so mu nagajale. Sedaj je teba it še čez dve ribiški ladji Počasi. So mreže po tleh, tema da se nič ne vidi. Za mano štrbunk. Matjaž. Si še živ? »Sem padel kolikor sem dolg in širok (beri težak), ma mi nič ni.« Hvala Bogu ,samo da se komu kaj ne zgodi. Vsi v nočna oblačila in v salonu malček zadremat. Ne vem kako drugi, ampak jaz sem se zbudil ob petih zjutraj v salonu in strašno žejen, kot da nismo včeraj nič pili. Peljem ta malga na sprehod, splahnem grlo z oranžado in naprej podaljšek tekme v kabini. Zjutraj sem se zbudil bolj pri ta zadnjih. Ampak Brane je za zajtrk že pripravljal kapesante, ne boste verjeli, ob osmih zjutraj. Ma kar je dobru, ni slabu, nič se jih ne bomo branili. Po fruštku gremo malo pretegnit noge po mestu, da še kaj vidimo podnevi. Kava nam kar paše, pa tudi deci zraven, seveda vina. Gremo hitro, da nam ne zaprejo tržnice ob dvanajstih. Kaj bi mi danes jedli? Brane že kriči: kapesante, kapelunge. Imamo še mole od ribičev. Za drugo jed bi nam pasala hobotnica, za posladek šrimpsi. Ni problem: »Cassa! Pridi Igor.« Ta je namreč bil za šefa blagajne in je plačal iz skupne blagajne, kar smo popili in naročili. Za hude čase sem kupil še dve kili na šnicle narezane tune, če bi slučajno, kaj zmanjkalo. Prodajalec mi je mahal z kljunom od mečarice v zahvalo, ker verjetno noben Italjan ne kupi u eni rundi, kar dve kili ribe. Na koncu mi je sabljo še dal. »Daj jo na sonce da se bo posušila.« Še malček zelenjavce pa gremo. Kam? Naprej od Benetk. Gremo še prej k našemu guruju, ma ne na šnopc, drugače ne bomo danes nikamor šli. Samo eno pivce. Ratale so dve. Med tem je Matjaž pri Guruju kabel položil.

Ura je ena in mi smo štartali. Ko smo prišli na odprto, smo dvignili jadrca. Ma ni prav veliko pihalo. Veter je pa bil ugoden za špin. Zato smo ga brez problema tudi gor dali. Za nami se je prikradel eden s Firstom, da bi nas prehitel. Ma mi se mu ne damo. Zato smo ga lepo odzadaj pustili. Ko je videl da nas ne more prehiteti, nam je pomahal in se lepo obrnil nazaj proti Chioggi. Med tekmo smo izgubili sabljo od mečarice, ki se je sušila na nepravem mestu. Breza me je na to prej opozoril. Tako kot je prišla, je tudi šla.

Tik pred večerom smo vpluli v izliv reke Piave (Včasih so rekli da bo treba taljane čez njo gnat). Marine na levo in desno, mi na levo zraven restavracije na barki. Se privežemo za kole, Breza poišče elektriko. Jaz, Igor in Matjaž gremo pa lepo na en sprehod do picerije. Na vhodu marine nas sreča čuvaj in želi dokumente od barke. Igor mu da osebno izkaznico in pove, da od barke dobi dokumente, ko pridemo iz picerije. Vprašamo ga še, kje je najbližja. Petsto metrov naravnost. Mi smo se potem malčk zgubili in šli preveč levo, kjer naj bi tudi bila picerija. Mesto mrtvo nikjer žive duše. Sami bloki, en kup stanovanj, nikjer nobenega. To je mesto duhov! Ne, to so Italijanski vikendi, ki jih uporabljajo samo poleti. Picerija luštna, piva fina. Nič tazga, gremo nazaj. Na vhodu nas je že čuvaj čakal, da gre z nami na barko po dokumente. Ma koliko bo pa ta privez koštal? 30 EU, ni problem, lahko plačamo danes? To pa ne. Jutri zjutraj ob osmih na recepciji. Pridemo na barko, še nekaj spijemo, potem pa spat. Breza in Igor bi rada še enkrat videla tisto Picerijo. Jaz sem šel kar spat. Ponoči me je prijelo, da ga peljem na zrak. Grem ven, ker je zunaj lepše. In sem padel kot Matjaž dolgo, široko in trdo, da me je trtica bolela. Spravil sem se nazaj v kabino. Zjutraj se zbudim z bolečino v hrbtenici. Pri jutranji kavi Matjaž pravi, da je zunaj slana in da je barka čisto bela od slane. Potem pa vem, zakaj sem padel. Dobro, da nisem čez ograjo v Piavo. Igor in Matjaž sta šla poravnat privez. Brane in Breza pa vodo iskat, saj smo bili že čisto pri koncu z njo. Igor in Matjaž sta med tem prišla vsa razjarjena nazaj, saj sta po težkih pregovarjanjih receptorke plačala samo 45EU. Vsi družno smo se dogovorili, da pri drugih podvigih ne bomo plačevali marin, tudi če se bo treba vso noč prevezovat. Končno Breza dobi ventil, iz katerega naj bi tekla voda. Prevežemo barko bližje in natočimo. Za ta denar pa že lahko natočimo vodo. Če so imeli WC-je zaklenjene.

Gremo domov. Smer: Izola. Vetra: nič. Yanmar poje svojo pesem. Med potjo debata, kaj se bodo morali Hrvati še naučit od Italijanov. In da zmeraj več Slovenskih navtikov hodi v Italijo in Grčijo. Tudi mi bi šli. Kdaj? Spomladi, do Krfa in nazaj. Lepe želje, še boljše sanje. Ma tudi Chioggio moramo še kdaj ponovit, in to v kratkem. Kajti tako dobre morske hrane že dogo nismo jedli. Tudi v najboljših gostilnah ne znajo tako skuhati, kot mi. Zato nas je naš Yejmi Brane še enkrat obdaril s kulinaričnim razvratom, božanskimi šrimpsi, kapelungami in hobotnico s krompirjem, paradajzem, papriko (vsega pa ne smem napisat, da bo to skrivnost). Vse skupaj smo še zalili z vinčkom. Res da z rdečim zadnjič, ker ga ni več bilo. So pa ugotovili, da sem zase prišparal belega. Imel sem še eno pakungo spravljeno pri zaski in klobasah. Hitro so ga v lonec zlili in iz njega kuhanega naredili. Do Izole smo vsega uničli.

V Izolo smo prispeli pol štirih. Bejbe so nam mahale iz Branetovega stanovanja, zato smo jih šli pozdravit z barko pred bife od Burje. Matjaža je že čakala na pomolu (vsa mehka). Za dve minuti pride moja. Hop naložimo vse v avto in gremo k Branetu speč tuno. Jaz nisem mogel dati v usta niti koščka. Kajti ta kulinarični razvrat, ki je trajal cele štiri dni, je bil tudi za moj vsega vajen želodec preveč.

img02
img03
img04
img05
img06
img07
img08
img09
še nekaj fotografij